[go: nahoru, domu]
Pojdi na vsebino

Kitajske oborožene sile

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 01:03, 9. avgust 2024 od Botopol (pogovor | prispevki) (izogib preusmeritvi predloge)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)
Ljudska osvobodilna vojska
中国人民解放军
Zhōngguó Rénmín Jiěfàngjūn

Znak Ljudske osvobodilne vojske
Ustanovitev 1. avgust 1927 (1927-08-01)
Trenutna struktura 11. november 1948 (1948-11-11)[1]
Veje/rodovi sil
Sedež Osrednja vojaška komisija, Peking
Vodstvo
Vrhovni poveljnik Osrednja vojaška komisija
Pripadniki
Vojaška polnoletnost 20
Nabor Neaktiven od 1949
Aktivni pripadniki 2.185.000 (2021)[2] (1. na svetu)
Rezervni pripadniki 1.170.000 (2020)[3]
Vojaški izdatki
Proračun 209,4 milijarde USD (2021)[4] (2. na svetu)
Delež BDP ~1,3 % (2021)[5]
Industrija
Domači oskrbovalci
List
Tuji oskrbovalci


Zastava Ljudske osvobodilne vojske
Znaki pomenijo "8.1", sklicujoč se na Upor v Nanchangu 1. avgusta

Ljudska osvobodilna vojska
Poenostavljeno kitajsko中国人民解放军
Tradicionalno kitajsko中國人民解放軍
Dobesedni pomen"Ljudska osvobodilna vojska"

Ljudska osvobodilna vojska predstavlja oborožene sile Ljudske republike Kitajske in oboroženo krilo ustanovitvene in vladajoče politične stranke Ljudske republike Kitajske, Komunistične partije Kitajske.[7] Poleg Osrednje vojaške komisije in več manjših enot neposredno pod njo ima Ljudska osvobodilna vojska pet glavnih vej: Kopenske sile Ljudske osvobodilne vojske, Vojno mornarico Ljudske osvobodilne vojske, Vojno letalstvo Ljudske osvobodilne vojske, Raketne sile Ljudske osvobodilne vojske in Strateške podporne sile Ljudske osvobodilne vojske. Večina vojaških enot v državi je dodeljena enemu od petih poveljstev teatrov glede na geografsko lego. Ljudska osvobodilna vojska je največja svetovna vojaška sila glede na število pripadnikov (brez pripadnikov paravojaške organizacije in rezervistov), po višini obrambnega proračuna pa je na drugem mestu. Je ena najhitreje modernizirajočih se oboroženih sil na svetu in je bila omenjena kot potencialna vojaška velesila z znatnimi zmožnostmi za regionalno obrambo in rastočimi zmožnostmi za projiciranje moči.[8][9][3][10][11][12][13]

Kitajska je jedrska država in je prvi jedrski poskus izvedla 16. oktobra 1964. Od takrat je jedrski arzenal postopoma naraščal. V 80. in 90. letih 20. stoletja je obsegal okrog 150, danes pa okrog 350 jedrskih bojnih glav (2020). Kitajska lahko jedrske bojne glave dostavi z medcelinskimi balističnimi raketami, bombniki ali s podmorniškimi balističnimi raketami in ima tako vzpostavljeno jedrsko triado.

Kitajski izdatki za obrambo so v zadnjih 15 letih letno rasli za okrog 10 %.[14] Leta 2013 so po podatkih Stockholmskega mednarodnega raziskovalnega instituta za mir (SIPRI) znašali 188,5 mrd USD.[15]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Timeline of People's Liberation Army (PLA) over eight decades«.
  2. ↑ »2021 China Military Strength«.
  3. ↑ 3,0 3,1 International Institute for Strategic Studies (15. februar 2020). The Military Balance 2020. London, England: Routledge. str. 259. ISBN 9780367466398.
  4. ↑ Grevatt, Jon; Andrew, MacDonald (5. marec 2021). »China announces 6.8% increase in 2021 defence budget«. Janes. Pridobljeno 28. aprila 2021.
  5. ↑ Yew Lun Tian (4. marec 2021). »China defence spending gets mild boost amid economic caution«. Reuters. Pridobljeno 28. aprila 2021.
  6. ↑ »How dominant is China in the global arms trade?«. ChinaPower Project (v ameriški angleščini). Center for Strategic and International Studies. 26. april 2018. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2019. Pridobljeno 10. septembra 2019.
  7. ↑ »How is China strengthening its military? - Xinhua | English.news.cn«. www.xinhuanet.com. Arhivirano iz spletišča dne 22. oktobra 2019. Pridobljeno 22. oktobra 2019.
  8. ↑ »China News: Asia Times Online is a quality Internet-only publication that reports and examines geopolitical, political, economic and business issues. Travel Reservations«. www.atimes.com. Arhivirano iz prvotnega dne 1. oktobra 2018. Pridobljeno 28. oktobra 2018.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  9. ↑ Gao, Charlie (5. januar 2018). »This War Turned China into a Military Superpower«. The National Interest (v angleščini). Center for the National Interest. Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2018. Pridobljeno 28. oktobra 2018.
  10. ↑ »Global military spending remains high at $1.7 trillion | SIPRI«. www.sipri.org (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2018. Pridobljeno 13. oktobra 2018.
  11. ↑ Gertz, Bill (7. november 2016). »Report: China's Military Capabilities Are Growing at a Shocking Speed«. The National Interest. Center for the National Interest. Arhivirano iz spletišča dne 14. decembra 2016. Pridobljeno 16. januarja 2017.
  12. ↑ Tan, Anjelica (25. oktober 2018). »To prevent war, prepare to win«. The Hill (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2018. Pridobljeno 26. oktobra 2018.
  13. ↑ Rose, Frank A. (23. oktober 2018). »As Russia and China improve their conventional military capabilities, should the US rethink its assumptions on extended nuclear deterrence?«. Brookings Institution. Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2018. Pridobljeno 26. oktobra 2018.
  14. ↑ 2007 Annual Report to Congress: Military Power of the People's Republic of China. p. 25.
  15. ↑ »SIPRI Military Expenditure Database«. Stockholm International Peace Research Institute. Arhivirano iz spletišča dne 13. maja 2016. Pridobljeno 18. marca 2015.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kitajske oborožene sile.
Stub icon

Ta vojaški članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kitajske_oborožene_sile&oldid=6279382«