Šaruhen
Šaruhen תל שרוחן | |
|---|---|
arheološko najdišče | |
 Tel El Farah jug | |
  Šaruhen Geografska lega Šaruhena v Izraelu | |
| Koordinati: 31°16′55″N 34°28′57″E / 31.28194°N 34.48250°E | |
| Država |  Izrael |
| Okrožje | Južno okrožje |
| Šaruhen v hieroglifih | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
Šaruhen
Šrḥn Š3rḥ3n Šarahuna[1] | |||||||
Šaruhen je bil staroveško mesto v Negevski puščavi ali morda v Gazi. Hiksi so se po izgonu iz Egipta v drugi polovici 16. stoletja pr. n. št. umaknili v Šaruhen in ga utrdili. Vojska faraona Ahmoza I. je po tri leta trajajočem obleganju mesto osvojila in ga porušila.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Uničenje Šaruhena je bilo le prvi korak nove egipčanske vojne politike. Ker so se Egipčani Sedemnajste dinastije počutili zelo ponižane zaradi vladavine Petnajste in Šestnajste hiške dinastije (od okoli 1650 do okoli 1540 pr. n. št.), je tebanska dinastija začela ambiciozno vojno za povrnitev izgubljenega ozemlja, ki jo je proti Apofisu vodil vodil faraon Sekenenre Tao. Ker njegov vojni pohod za izgon Hiksov ni uspel in je sam v bitki s Hiksi padel, je vojno nadaljeval njegov sin Kamoz in napadel hiško prestolnico Avaris. Osvojitev Avarisa je uspela šele njegovemu precej mlajšemu bratu Ahmozu I., ki je zatem dokončno izgnal Hikse iz celega Egipta.
Popolno celovitost Egipta je bilo mogoče vzpostaviti in ohraniti samo z razširitvijo egipčanske nadoblasti na Azijo severno in vzhodno od Egipta. Ahmozu je po tri leta trajajočem obleganju uspelo osvojiti Šahuren in razširiti egipčanski vpliv do Mitanija na severu in Mezopotamije na vzhodu, s čimer je Egipt postal najobsežnejši imperij starega veka.
V Svetem pismu stare zaveze (Jozue 19,6) je Šaruhen omenjen kot dediščina, ki so jo dobili Simeonovi sinovi.
Prepoznavanje
[uredi | uredi kodo]Mogoči nasledniki starodavnega Šaruhena so naslednja mesta vsa na zelo majhnem ozemlju ob rekah Nahal Besor in Nahal Gerar:
- Veliko znanstvenikov je prepričanih, da je bil Šaruhen sedanji Tel El Farah jug (31°16′55″N 34°28′57″E / 31.28194°N 34.48250°E) ob reki Nahal Besor blizu meje z Gazo. Najdišče je prvi raziskoval Flinders Petrie v poznih 1920. letih. V mestu je prepoznal svetopisemski Beth-Pelet (Jozue 15:27). Svoje poročilo o izkopavanjih je objavil pod naslovom Beth-Pelet I-II. Osnovo za enačenje Tel Faraha jug s Šaruhenom je postavil ameriški arheolog William F. Albright.[2]
- Flinders Petrie je v 1930. letih izkopal tudi Tel El Ajjul (31°28′04″N 34°24′15″E / 31.467665°N 34.404297°E) na področju Gaze. Bil je prepričan, da je bil Ajjul starodavna Gaza, kar se je izkazalo za delno napačno. Arheolog Aharon Kempinski je v 1970. letih predlagal, da se Ajjul izenači s Šaruhenom. Izkopavanja v Ajjulu je leta 1999 nadaljevala švedsko-palestinska ekipa arheologov po vodstvom Petra M. Fischerja in Moain Sadeq.
- Anson Rainey, častni professor Univerze v Tel Avivu, je predlagal, da je Šaruhen na sedanjem Tel Herorju na meju z Gazo in okoli 15 km severovzhodno od Faraha jug. Zaradi izjemne velikosti najdišča in pomembnega geografskega položaja njegovo teorijo podpira tudi kanadski egiptolog in arheolog Donald Bruce Redford.[3]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Othmar Keel, Max Küchler, Christoph Uehlinger: Orte und Landschaften der Bibel. Ein Handbuch und Studien-Reiseführer zum Heiligen Land. Band2: Der Süden, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1982, ISBN 3-525-50167-6, str. 97.
- ↑ Eerdmans Dictionary of the Bible, Amsterdam University Press, 31. december 2000, str. 1194–, ISBN 978-90-5356-503-2. Pridobljeno 2. maja 2011.
- ↑ Donald B. Redford: The Wars in Syria and Palestine of Thutmose III, Volume 16 of Culture and History of the Ancient near East Series. BRILL, 2003, ISBN 9004129898, str. 11.
Viri
[uredi | uredi kodo]- John Baines; Jaromír Málek (2000). Cultural atlas of Ancient Egypt. Checkmark Books. ISBN 978-0-8160-4036-0.
- Margaret Bunson (2002). Encyclopedia of ancient Egypt. Infobase Publishing. ISBN 978-0-8160-4563-1. Pridobljeno 24. novembra 2010.
- Fischer, P.M., Sadeq, M. Tell el-Ajjul 1999. A Joint Palestinian-Swedish Field Project: First Season Preliminary Report. Egypt and the Levant 10, 2000, str. 211-226.
- Fischer, P.M., M. Sadeq. Tell el-Ajjul 2000. Second Season Preliminary Report. Egypt and the Levant 12: 109-153.
- Fischer, P.M. The Preliminary Chronology of Tell el-Ajjul: Results of the Renewed Excavations in 1999 and 2000, str. 263-294, v: Manfred Bietak (2000). The synchronisation of civilisations in the Eastern Mediterranean in the second millennium B.C.: proceedings of an international symposium at Schloss Haindorf, 15th-17th of November 1996 and at the Austrian Academy, Vienna, 11th-12th of May 1998. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. ISBN 978-3-7001-2936-3.
- Fischer, P.M. The Chronology of Tell el-cAjjul, Gaza. str. 253–265. V: David A. Warburton (2009). Times Up! Dating the Minoan Eruption of Santorini: Acts of the Minoan Eruption Chronology Workshop, Sandbjerg, November 2007. Danish Institute at Athens. ISBN 978-87-7934-024-4.
- Quirke, Stephen; Spencer, Jeffrey; The British Museum Book of ancient Egypt; Thames and Hudson, New York; 1992
