Sest
Sest Σηστός | |
---|---|
Lokacija | Akbaş Kalesi, Provinca Çanakkale, Turčija |
Regija | Trakija |
Koordinati | 40°13′58″N 26°25′21″E / 40.23278°N 26.42250°E |
Tip | Naselje |
Zgodovina | |
Ustanovljeno | ok. 600 pr. n. št. |
Druge informacije | |
Javni dostop | prepovedan |
Sest (grško Σηστός, latinizirano: Sestόs, latinsko Sestus) je bil starodavno grško mesto na polotoku Trakijski Herson na evropski obali Helesponta, nasproti starodavnega mesta Abidos na azijski obali in blizu sedanjega mesta Eceabat v Turčiji.
V grški mitologiji je Sest v mitu Heroj in Leander predstavljen kot Herojev dom.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Klasično obdobje
[uredi | uredi kodo]Sest je bil prvič omenjen v Homerjevi Iliadi kot tračanska naselbina,[1] med trojansko vojno povezana s Trojo.[2] Mesto so okoli leta 600 pr. n. št. ustanovili kolonisti z Lezbosa.[3] Okoli lata 512 pr. n. št. ga je zasedlo Ahemenidsko cesarstvo.[4] Darej I. je po svojem skitskem pohodu iz Sesta odplul v Anatolijo.[3] Sest je ob Bizancu veljal za eno najpomembnejših ahemenidskih pristanišč na evropski obali Bosporja in Helesponta.[5] Na začetku druge perzijske invazije na Grčijo je Kserks I. leta 480 pr. n. št. blizu Sesta zgradil pontonski most čet Dardanele.[3]
Leta 479 pr. n. št. so po grški zmagi v bitki pri Mikali[5] Sest oblegale atenske sile pod Ksantipovim poveljstvom.[6] Združene sile Perzijcev in meščanov so obleganje vzdržale celo zimo. Ker je bilo obleganje nepričakovano, so bile zaloge živil v mestu majhne in branilci so trpeli zaradi lakote.[6] Branilci so nazadnje kapitulirali. Perzijski vojaki so bili aretirani,[6] perzijski guverner pa je pobegnil, vendar je bil ujet in križan.[7]
Sest je postal član Delsko-atiške pomorske zveze pod vodstvom Aten in del Helespontskega okrožja.[8] Mesto je od 446/445 pr. n. št. do 435/434 pr. n. št. plačevalo članarino 500 drahem letno in nato do leta 421/420 pr. n. št. 1000 drahem letno.[8] V Sestu so vsem neatenskim trgovskim ladjam z žitom, namenjenim na zahod, zaračunavali 10 % davek.[9] Mesto je služilo kot baza za atensko floto, dokler ga niso leta 404 pr. n. št. med peloponeško vojno zasedle špartanske sile pod Lizandrovim poveljstvom.[8] Prebivalstvo Sesta je bilo za kratek čas izgnano in nadomeščeno s špartanskimi naseljenci, vendar so se domačini kmalu zatem lahko vrnili v mesto.[8]
Med korintsko vojno so leta 393 pr. n. št. Sest zasedle atenske sile, ki jih je vodil Konon, in mesto je prišlo pod oblast frigijskega satrapa Ariobarzana.[8] Leta 365 pr. n. št. je mesto odbilo napad tračanskega kralja Kotisa I., ki je leta 360 ponovno napadel mesto in ga osvojil. V mestu je pustil svojo vojaško posadko.[10] Leta 353 pr. n. št. je Sest zavzel atenski general Hares, pobil moške prebivalce, ženske in otroke pa zasužnjil. V mestu se je ponovno naselila atenska duhovščina. [8]
Helenistično obdobje
[uredi | uredi kodo]Sest je ostal pod atensko oblastjo do sklenitve miru leta 337 pr. n. št. in razpada Druge atenske zveze, po kateri se je pridružil Korintski zvezi pod vodstvom Makedoncev.[11] Aleksander Veliki je leta 334 pr. n. št. iz Sesta odplul v Anatolijo.[4] Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bilo mesto skupaj z drugimi makedonskimi ozemlji v Trakiji dodeljeno Lizimahu.[12] Kovnica denarja v Sestu je bila ustanovljena okoli leta 300 pr. n. št.[8] Lizimah je obdržal oblast nad mestom do svoje smrti v bitki pri Korupediju leta 281 pr. n. št. [13]
Po Lizimahovi smrti je mesto leta 200 pr. n. št. zasedel makedonski kralj Filip V.[14] Pod makedonsko oblastjo je ostalo do konca druge makedonske vojne in sklenitve Flaminijevega miru leta 196 pr. n. št., s katerim je postal svobodno mesto. Med rimsko-selevkidsko vojno se je leta 196 pr. n. št. predal selevkidskemu kralju Antiohu III. Velikemu, ki je leta 191 pr. n. št. utrdil mesto v pripravah na rimski napad. Mesto se je naslednje leto predalo Gaju Liviju Salinatorju.[15] Ob koncu vojne je bil Sest z Apamejskim sporazumom leta 188 pr. n. št. dodeljen Pergamonskemu kraljestvu.[16]
V Sestu sta bila do konca helenističnega obdobja urada gimnazijarha in efebarha, ki sta bila odgovorna za neoje (mlade) in efeboje (mladostnike).[17][18]
Rimsko obdobje
[uredi | uredi kodo]Po smrti pergamonskega kralja Atala III. leta 133 pr. n. št. In porazu pretendenta Aristonika je bil Sest priključen k Rimski republiki. [19] Kovnica denarja v Sestu je prenehala delovati leta 250 n. št.[20] Domneva se, da je Sest skupaj z Abidosom in Lampzakom omenjen v Vej lueju, kitajskem besedilu iz 3. stoletja n. št., kot eden od "treh velikih prestolnic" Rimskega cesarstva.[21] Mesto omenja tudi Gaj Julij Solin v svojem delu Collectanea rerum memorabilia (Zbirka spominkov).[22]
Do pozne antike se je pristanišče Sesta zamuljilo.[23] Leta 447 so mesto oplenili Huni.[24] Med vladavino cesarja Zenona ga je leta 478 poškodoval potres.[25] V 6. stoletju je cesar Justinijan I. ponovno utrdil mesto.[3]
Srednjeveško obdobje
[uredi | uredi kodo]Domneva se, da je Sest omenjen kot Ṣāṣah v Knjigi zanimivosti znanosti in čudes za oči, arabski razpravi iz 11. stoletja.[26] Od 13. stoletja je postal pogostejši prehod čez Dardanele iz Lampsaka v Galipoli in je v veliki meri nadomestil prehod iz Sesta v Abidos.[27] Trdnjavo na mestu Sesta so kasneje poimenovali Hoiridokastron (Prašičji grad). Leta 1355 so jo zavzeli Osmanski Turki pod vodstvom Sulejman Paše. [28] Hoiridokastron naj bi bil prvo naselje v Evropi, ki so ga osvojili Osmani. Aşıkpaşazade trdi, da so pred njim osvojili Cimpe.[29]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Isaac (1986), str. ;159–160.
- ↑ Mackie et al. (2016), str. 15.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 von Bredow (2006).
- ↑ 4,0 4,1 Sacks (2014), str. 309.
- ↑ 5,0 5,1 Balcer (1990), str. ;599–600.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 Isaac (1986), str. 176.
- ↑ Mackie et al. (2016), str. ;9–10.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 8,6 Loukopoulou (2004), str. ;909–910.
- ↑ Sacks (2014), str. ;149–150.
- ↑ Fine (1983), str. 599.
- ↑ Loukopoulou (2004), str. 902.
- ↑ Braund (2008), str. 22.
- ↑ Braund (2008), str. 33.
- ↑ Walbank (2013), str. 133.
- ↑ Grainger (1997), str. 779.
- ↑ Delev (2015), str. 66.
- ↑ Krauss (1980), str. ;14–63.
- ↑ Dmitriev (2005), str. ;31–32.
- ↑ Krauss (1980), str. ;22–24.
- ↑ Bäbler (2013), str. 155.
- ↑ Leslie & Gardiner (1995), str. 67.
- ↑ Brodersen (2011), str. 83.
- ↑ Londey (2016), str. 492.
- ↑ Kelly (2011), str. 104.
- ↑ Whitby (1985), str. 571.
- ↑ Kahlaoui (2017), str. 138.
- ↑ Kazhdan (1991), str. ;1094–1095.
- ↑ Türker (2014), str. ;3–5.
- ↑ Inalcik (1990), str. 233.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bäbler, Balbina (2013). »Thracian Chersonese«. Encyclopedia of Ancient Greece, ed. Nigel Wilson. Routledge. str. 155–156.
- Balcer, Jack Martin (1990). "BYZANTIUM". In Yarshater, Ehsan (ed.). Encyclopædia Iranica, Volume IV/6: Burial II–Calendars II. London and New York: Routledge & Kegan Paul. pp. 599–600. ISBN 978-0-71009-129-1.
- Bevan, George; Lehoux, Daryn; Talbert, Richard (2013). »Reflectance Transformation Imaging of a 'Byzantine' Portable Sundial«. Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik. 187: 221–229.
- Braund, David (2008). »The Emergence of the Hellenistic World«. A Companion to the Hellenistic World, ed. Andrew Erskine. Wiley-Blackwell. str. 19–35.
- Brodersen, Kai (2011). »Mapping Pliny's World: The Achievement of Solinus«. Bulletin of the Institute of Classical Studies. Wiley. 54 (1): 63–88. doi:10.1111/j.2041-5370.2011.00017.x.
- Delev, Peter (2015). »From Koroupedion to the Beginning of the Third Mithridatic War«. A Companion to Ancient Thrace. John Wiley & Sons. str. 59–75.
- Dmitriev, Sviatoslav (2005). City Government in Hellenistic and Roman Asia Minor. Oxford University Press.
- Fine, John Van Antwerp (1983). The Ancient Greeks: A Critical History. Harvard University Press.
- Grainger, John D. (1997). A Seleukid Prosopography and Gazetteer. BRILL.
- Inalcik, Halil (1990). »The Ottoman Turks and the Crusades, 1329-1451«. A History of the Crusades, vol. 6: The Impact of the Crusades on Europe. University of Wisconsin Press. str. 222–276.
- Isaac, Benjamin H. (1986). The Greek Settlements in Thrace Until the Macedonian Conquest. BRILL.
- Kahlaoui, Tarek (2017). Creating the Mediterranean: Maps and the Islamic Imagination. BRILL.
- Oxford Dictionary of Byzantium.
- Kelly, Christopher (2011). Attila The Hun: Barbarian Terror and the Fall of the Roman Empire. Random House.
- Krauss, Johannes (1980). Die Inschriften von Sestos und der thrakischen Chersones. Rudolf Habelt. ISBN 3-7749-1750-7.
- Leslie, D. D.; Gardiner, K. J. H. (1995). »All Roads Lead to Rome: Chinese Knowledge of the Roman Empire«. Journal of Asian History. Harrassowitz Verlag. 29 (1): 61–81.
- Londey, Peter (2016). »Sestos«. Conflict in Ancient Greece and Rome: The Definitive Political, Social, and Military Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 492.
- Loukopoulou, Louisa (2004). »Thracian Chersonesos«. An Inventory of Archaic and Classical Poleis, ed. Mogens Herman Hansen And Thomas Heine Nielsen. Oxford University Press.
- Mackie, C. J.; Atabay, Mithat; Körpe, Reyhan; Sagona, Antonio (2016). »Boundary and Divide: The Antiquity of the Dardanelles«. Anzac Battlefield: A Gallipoli Landscape of War and Memory. Cambridge University Press. str. 4–24.
- Sacks, David (2014). Encyclopedia of the Ancient Greek World. Infobase Publishing.
- Türker, Ayşe Çaylak (2014). »THE BYZANTINE CASTLE IN AKBAŞ ON THRACIAN CHERSONESSOS« (PDF). Turkish Studies. 9 (8): 1–11.
- von Bredow, Iris (2006). »Sestus«. V Hubert Cancik; Helmuth Schneider; Christine F. Salazar; Manfred Landfester; Francis G. Gentry (ur.). Brill's New Pauly. Brill.
- Walbank, F. W. (2013). Philip V of Macedon. Cambridge University Press.
- Whitby, Michael (1985). »The Long Walls of Constantinople«. Byzantion. Peeters Publishers. 55 (2): 560–583.